Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Nagrade Prešernovega sklada

NAZAJ  84/96  NAPREJ


2003

Alen Ožbolt (1966)
za razstavo Rob, Igra solz, Dvoje, Še


Ustvarjanje Alena Ožbolta se je že v času skupnega delovanja v skupini V.S.S.U. v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja utemeljevalo predvsem skozi celovit pristop h galerijskemu prostoru. V njem najde Ožbolt izhodišče za postavitev, ki si v celoti podredi razstavne prostore oziroma se nanaša na njihovo institucionalno, ideološko in estetsko vrednost, ki jih imajo znotraj umetnostnega sveta. Instalacije so bile tako zasnovane kot »prostorske slike«, v galeriji razprostrte prostorsko-barvne kombinacije različnih materialov, ki so v medsebojnem prepletu barv, oblik in linij ustvarjale kompleksen prostor, v katerem je bilo gledalčevo zaznavanje umetnine uglašeno na večplasten, celovit učinek prostorske instalacije. V tem je bilo njegovo ustvarjanje v Slovenskem prostoru eno prvih, ki je zavestno izhajalo iz principa instalacije v galerijskem prostoru, v kateri se gledalčevo dojemanje del ne omejuje na sprotno soočenje s posamezno umetnino, sliko ali kipom. ampak je njegova »pot« v galeriji določena s celovito, večmedijsko in vsestransko podreditvijo enovitemu dojemanju prostora in celostne umetnine, ki je vanj vključena.

Razstava v Moderni galeriji Rob, lgra solz, Dvoje, Še pa se nanaša na bolj temeljna vprašanja umetnosti, kot so jih začeli tematizirati z nastankom sodobnega pojmovanja umetnosti. Gre za vprašanje okvirjanja, razmejevanja in umeščanja umetnine v galerijski prostor kot metaforično razmejevanje med iluzijo in realnostjo, umetniško fikcijo in vsakdanjikom oziroma na kratko med umetnostjo in življenjem. Estetska meja, ki obstaja med svetom na sliki in realnim gledalčevim okoljem, je bila (seveda, odkar se je vzpostavila v 15. stoletju) vedno znova predmet transgresij, prestopov in nejasnega brisanja, pri katerem so bile vpeljane različne dvoumnosti in večpomenskosti v gledalčevi percepciji umetnine. Vprašanje parerge, tistega, kar je okoli ali ob umetnini, njen okvir ali obdajajoči ornament, je bilo nenehno tematizirano v novoveški slikarski praksi. Različni pristopi, ki so določali razmejitvene postopke, pomene in odnose med obdajajočim motivom, denimo tihožitjem v ospredju slike in poglavitnim prizorom, skritim v ozadju, različni nivoji realnosti, ki so bili podani v fikciji slikane iluzije, vsa ta vprašanja so zaposlovala imaginacijo umetnikov, v kateri je bilo vprašanje prepleta in razmejitve med fiktivnim, iluzionističnim in realnim eno glavnih izhodišč za spraševanje o realnosti, svetu in življenju.

Instalacija Alena Ožbolta v Moderni galeriji se v tem nasledstvu ravno tako sprašuje o mejah in razmejitvah med umetnostjo in vsakdanom. Vendar se njegov pristop v bistvenem elementu razlikuje od tematiziranja vsakdanjega življenja v sodobni umetnosti, saj Ožbolt išče ločnico med umetnostjo in življenjem na podlagi razmejitve med umetnino in galerijskim prostorom, ki simbolizira socialni prostor, v katerega je vpeta umetnikova izjava. Tako je galerijski prostor, podobno kot v njegovih zgodnjih instalacijah, izgubil lastnosti »bele kocke« in nevtralnega institucionalnega okvira, kajti Ožbolt se loteva vprašanj njegove »soudeležbe« pri konstituciji umetnine, njegovega estetskega ali institucionalnega prispevka k navidez avtonomni umetniški obliki, ki naj bi jo zgolj prezentiral. Za ta pristop je značilno delo Rob, ki se posveča vprašanjem razmejitve med fikcijo in realnostjo, med iluzijo znotraj okvira in realnim svetom, v katerem biva gledalec. Ožbolt to razmerje, ki je običajno določeno z okvirom slike, robom, ki razmejuje dva svetova, svet iluzije in svet realnosti, sprevrne, rob postane oblika, ki je hkrati vsebina in zamejitev dela. Rob postane delo samo, forma, ki se razprostira v kotih galerijskega prostora in tako zamejuje prostor sam.

Že v času delovanja v skupini V.S.S.D. je bilo eno glavnih področij njegovega umetniškega creda prav vprašanje nastanka, razvoja oblik, njihova navidez povsem avtonomna likovna določenost in na drugi strani številne metaforične dimenzije, aluzije na spontan, nekontroliran nastanek naravnih oblik, ki so na meji med mimetičnim posnemanjem narave in abstraktnim, dinamičnim vzorcem. Metaforični svet, v katerem se je gibalo njegovo ustvarjanje, je vseboval vprašanja simulakra in originala, prvinske naravne oblike in z barvo in obliko nasičen galerijski prostor kot civilizacijsko enklavo, v kateri se prepletata avtonomna umetniška oblika z vso svojo teoretsko podstatjo, in bujen, navidez kaotičen svet barve, linij in oblik. »Prostorske slike«, ki so tako nastajale, so bile med prvimi konsekventno izvedenimi umetniškimi instalacijami pri nas. Številne slike v pigmentiranem pesku so na najizvirnejši način ponazarjale to prostorsko. večplastno določenost njegovega ustvarjanja. Krhke, subtilne risbe v pesku s svojim bujnim, raznolikim vzorcem, ki je pred gledalca razgrnil dinamičen preplet linij in oblik, so vedno ohranjale dvojni značaj iluzije naravnega in spontanega ter premišljenega in artificielne kaligrafije omamentalnih form v pesku. Te instalacije so ustvarjale vtis, da so nekako izrasle iz tal, da so plod naravnega procesa, hkrati pa so razkrivale svoj značaj umetelne, premišljene in načrtovane igre oblik. Instalacija Sejalec 1000 000 v Galeriji Kapelica, ki je nastala pred dvema letoma, je pomenila nov pristop, ki je povezal princip prostorske slike z vsakdanjim materialom, kovanci, katerih metaforična raba v polju umetnosti oziroma v galerijski instalaciji je odprla številne metaforične razsežnosti te neizbežne komponente našega življenja. Ožbolt ji je s svojo interpretacijo vtisnil pečat tako sublimnega in bleščečega gonila našega življenja kot vsakdanje pogrošne materialnosti.

Ožbolt tako raziskuje umetnost kot prizorišče, institucionalno določen način videnja sveta, ki ga galerijski prostor zamejuje. In ravno nanašanje in raziskovanje teh mej, robov med dvema svetovoma je bila ena glavnih tem razstave v Modemi galeriji. S tem se, kot rečeno, navezuje na izhodišča v zgodovinski utemeljitvi samonanašanja postopkov iluzije, ki vedno znova tematizirajo lastne načine reprezentacije in ločevanja med umetnostjo in vsakdanom. Ti dve področji se lahko tudi prepletata, meja med realnim gledalčevim svetom in prostorom umetnosti ali iluzije, tako imenovana estetska meja med dvema svetovoma, pa se tako premakne in razprši v cel prostor, ki postane inscenacija igre, oder za kompleksne odzive in soočenja prostora in roba, okvira in iluzije ter realnosti in fikcije.

Dr. Tomislav Vignjevič

  MO Kranj  zavod za turizem in kulturo kranj  facebook

 Zavarovalnica Triglav, d.d.