Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Nagrade Prešernovega sklada

NAZAJ  83/96  NAPREJ


2001

Nataša Prosenc Stearns (1966)
za video Gladiatorji, predstavljen na Beneškem bienalu


Nataša Prosenc se je izšolala v prvi generaciji študentov oddelka za oblikovanje ljubljanske likovne akademije in se je v devetdesetih letih že uveljavila kot ena najpomembnejših ustvarjalk, ki združujejo izkušnji tradicionalnih medijev likovne umetnosti, njenih novih izraznih načinov, filma in videa. Njena dela so povsod zbudila veliko pozonzost in ji prinesla že veliko uglednih, predvsem mednarodnih priznanj. Tako video instalacije kot filmi vsebujejo veliko samosvojih izraznih značilnosti, ki kažejo avtoričine svojske osrednje likovne prijeme, s katerimi razvija njihove vsebine.Med najboljšimi deli Nataše Prosenc so video ambient Podoba, ki je ni (1992), Potovanje v prazno (1993), Vertikalni horizont in Prostor igre (obe 1994), Priprta ogledala (1995), Soba velikega brata in Vzrok (obe 1996), Steber in More (obe 1997). Za vse je značilno prepletanje figuralne podobe, ki se kaže kot bolj ali manj prepoznavno človeško telo, in naravnih elementov ki se v posnetku spreminjajo v abstraktne podobe. Toda tako antropomorfni kot amorfni liki se na zaslonih kažejo kot strnjene podobe, ki pa niso podobe v tradicionalnem pomenu besede, ampak so reprezentanti nečesa drugega, so zastopniki avtoričinega pojmovanja likovnega prostora kot odprtega polja človekovega razmisleka o samem sebi. Gledalec je v njenih ambientih vedno postavljen v temen prostor, ki lahko spomni na Platonovo votlino, dematerializirane podob v njej pa prepričljivo učinkujejo z estetskimi lastnostmi. Usklajene so s človeku prirojenim čutom za lepoto, ki temelji na idealnih razmerjih, po katerih je stvarnik ločil svetlobo od teme, ustvaril štiri elemente, iz njih pa naše vesolje in svet ter človeka v njem.Občinstvo je lepo sprejelo, poznavalci pa so večkrat nagradili tudi njena kratka filma Jutro in Večer, narejena leta 1999. Združuje ju skupni delovni naslov Samota v dvoje, ki odlično zrcali vsebino diptiha. Režiserka se na način, ki ga lahko upodobi samo filmski jezik, sprašuje o večnih dilemah človeka kot bitja, ki je tako v mitološkem kot biološkem smislu zaznamovan z izgubljeno univerzalno dvojnostjo. V razloko med subjektom in objektom se vpenja register želje, ki se manifestira skozi latentne in očitne znake tudi v najosnovnejših človeških dejanjih, kot so jutranje prebujanje in obred vstajanja ali večerno odhajanje spat. Tudi ta filma se kot vsa druga njena dela, v katerih bi lahko govorili o zgodbi ali vsaj »Zgodbi«, ne iztekata v določen sklep ali celo (moralni) nauk, ampak je njun vrhunec zapleta, ki je suspenz, aporija in paradoks, obenem tudi najbolj logičen konec.Vse odlike natančnega razmišljanja in dela je Nataša Prosenc združila v doslej najpopolnejši instalaciji s katero se je leta 1999 predstavila v Galeriji A+A, torej v slovenskem paviljonu na zadnjem beneškem bienalu. Sestavljajo jo štiri video podobe, združene v pomensko in estetsko celoto tako, da ustvarjajo miselni in čutni prostor, ki odseva človeško življenje. So neopredeljeno prihajanje in odhajanje, navzočnost bivanja in vpetost v kozmos. Rojstvo so koraki v naš svet in smrt koraki iz njega. Življenje med obema je naselitev nematerialne duše v materijo. Racionalni del duše narekuje telesu, da mora fizično preživeti, čustveni, da se lahko veseli ali žaluje, da se smeje ali joče, da je srečen ali obupan. Človek je lahko danes poln enega ali vseh čustev hkrati, jutri izpraznjen, otopel, brezčuten. Čustva so duhovna hrana, ki ohranja njegovo življenje, so praspomin univerzalne duše, so popkovina med posameznikom in vesoljnim. Telesna lakota narekuje telesu, da je, čustvena, da je.Ciklično gibanje podob in zvokov vpenja ustvarjalkin razmislek v eno od najsplošnejših, atomističnih razlag našega bivanja in nebivanja. Svet se vzpostavlja sam od sebe z neskončno množico neustvarjenih in neuničljivih atomov, majhnih elementov polnega in praznega, ki nenehno prehajajo iz izvirnega kaosa v kozmični red. Ob tem se kakor v vrtincu mešajo, pojavljajoin izginjajo; njihove navzočnosti in nenavzočnosti ne ureja nikakršen, ne transcendenčni, ne imanentni organizacijski razum, so neskončno gibanje samo. Atomi sestavljajo človeško telo in dušo. Ko ob smrti telo razpade, se atomi duše razpršijo v neskočno kroženje univerzuma. Sprehod skozi instalacijo Nataše Prosenc vsakomur omogoča, da v njem najde svojo resnico o lastnem bivanju, o človeštvu in o njegovem smislu. Odgovori na vprašanje, od kod prihajamo, kam odhajamo in zakaj smo tu, so kakor prstni odtisi, na videz podobni, a lastni vsakemu posamezniku. Podobno kakor čustva, misli in reakcije. Nekdo si raje odgovarja sam, drugega zanima razmislek soljudi. Videasti imajo privilegij, da nam svoje odgovore predstavljajo kinestetično. Če so umetniško prepričljivi, nas ne silijo, da jim verjamemo. Spodbujajo pa nas k še globljemu razmisleku, nas vznemirjajo ali pomirjajo, nasmehnemo se jim ali nas presunejo. Nataša Prosenc je umetnica, ki nas postavlja v vrtinec življenja, vpetega v vesolje.

  MO Kranj  zavod za turizem in kulturo kranj  facebook

 Zavarovalnica Triglav, d.d.