Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Nagrade Prešernovega sklada

NAZAJ  89/96  NAPREJ


2009

Tobias Putrih (1972)
za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu in za pregledno razstavo z naslovom Quasi Random v New Yorku


Pogled na Putrihove skulpture in arhitekturne instalacije nam odkriva nekaj zanimivih značilnosti. Najprej nas preseneti umetnikov odnos do objekta, saj kot kipar vanj dvomi in pogosto okleva, ali bi ga bilo sploh potrebno narediti, da bi zadovoljil svojim raziskovalnim in ustvarjalnim težnjam. Potem odkrijemo še raznolikost materialov, iz katerih ga je sestavil oziroma realiziral.

V ospredju so krhki, enostavni in ceneni materiali, kot so karton, papir, lepilni trak, les, kovinske konstrukcije in podobni. Njihove značilnosti nakazujejo umetnikovo ekonomiko izbire načina produkcije ter izražajo materialnost in nadaljnji obstoj del. Ta so začasne narave in prilagodljiva. Lahko se transformirajo in na podoben način sestavijo nekje drugje v nekem drugem prostoru in času, v atmosferi raznih drugih družbenih in socialnih situacij. Vse to nam kaže, da njegova dela nastajajo v vmesnem prostoru med mogočim in nemogočim, med realnostjo in fikcijo. Predstavljajo projekcijo prihodnosti in njen realni prototip, dan na preizkušnjo in doživljanje. Na prve kolažirane fotografije fantazijske kartonske krajine je z režisersko natančnostjo vstavil ljudi, ki so doživljali prostor in izkušnjo, katere del so postali.

Začel je torej z imaginarnimi scenskimi postavitvami znotraj utopične krajine, v kateri je raziskoval možnosti neobstoječega objekta in njegovega učinka. Kasneje je predstavil objekte oziroma modele, ki so gledalcu ponudili možnost vživljanja in preizkušanja njihovega namena - prototipe namenjene testiranju. Nekje vmes je razvil še projekte, kjer so udeleženci skozi igro in sestavljanje tvorili poljubne estetske forme, podrejene določenim arhitekturnim zakonitostim in navodilom. Gledalci so si v teh igrah lahko zgradili ali dogradili izkušnjo doživljanja in kiparski model prenesli v funkcionalno stvarnost prototipa.

Putrih je dematerializacijo kiparskega objekta spremenil v iskanje utopične forme znotraj fantazijskih projekcij krajine in preko modelov ter prototipov razvil kiparsko-arhitekturne instalacije v galerijskih prostorih in na prostem. Formalne značilnosti svojega dela je oblikoval na podlagi raziskovanja vplivov specifičnih kulturnih modelov, kot so kinematografi, arhitektura, dizajn in znanost. Gledalca skozi svoja dela ne razsvetljuje, temveč ga igrivo vabi, da sodeluje in skupaj z njim posreduje končno projekcijo ideje, ki jo raziskuje.

Če v kinematografih doživljamo kolektivno fikcijo znotraj neskončnega temnega prostora, nam Putrih v svojih najnovejših projektih v obliki eksperimentalnih kinodvoran ponuja popolno doživetje medsebojnega dopolnjevanja okolja in filmske projekcije. Beneški, atmosferičen je primer njegove največje doslej realizirane eksperimentalne kinodvorane na prostem, ki je v svojevrstnem beneškem ambientu ponudila doživetje letega in s svojo slikovito notranjostjo vzpodbudila v gledalcu občutek možnega in čarobnega še skozi filmski medij.

Gledalec se je v Galeriji A+A seznanil z modeli dvoran, ki bi lahko omogočile takšno vzdušje, in se kasneje preizkusil v praktičnem testiranju prototipa kinodvorane na prostem s posebnim filmskim programom, povezanim z zgodovino sodobne slovenske umetnosti ter filmi drugih tujih umetnikov. Dvorana in vzdušje v njej sta se bistveno razlikovala od sodobnih multipleksov in preprostih, funkcionalno dovršenih projekcijskih dvoran, kjer ni interakcije med prostorom in filmom. Putriha je enakovredno zanimala tako formalna zasnova zunanjosti dvorane iz lesa in gradbenih palic kot tudi kreiranje posebnega vzdušja ob gledanju filma znotraj dvorane. Z vsakim prototipom ali projektom, ki ga je zgradil in izdelal, je zaključil zgodbo.

Takšen način dela se razlikuje od znanstvenega raziskovanja, kjer prototip postane prva stopnja nadaljnjega testiranja, serijske proizvodnje in dokaz uspešnosti ideje. Putriha ne zanima serialnost, saj njegovi objekti lahko obstajajo le kot nedovršene, nedokončane in ne dovolj preizkušene umetnine, okolja, situacije, atmosfere ali vsaj kot abstraktni koncepti z intenco, da razvijejo uporabne rešitve. Obstajajo v vmesnem prostoru med kiparstvom in arhitekturo, prežeti z znanstveno fantastiko in sanjami, uperjenimi v prihodnost stanja materije in vzdušja duha.

Božidar Zrinski

  MO Kranj  zavod za turizem in kulturo kranj  facebook

 Zavarovalnica Triglav, d.d.