Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Prešernove nagrade

NAZAJ  59/65  NAPREJ


2005

Bogdan Borčič (1926-2014)
za življenjsko delo


»Nočem vzgajati. Nikoli tudi ne čakam množičnega odziva; če je na razstavi deset gledalcev, ki vedo, za kaj gre, je to dovolj,« meni akademski slikar in grafik Bogdan Borčič, ki v resnici vse življenje vzgaja. Je odličen pedagog, ki je, posebno kot profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, poučeval generacije grafikov, hkrati pa s svojimi deli nenehno plemeniti likovni okus in občutek za humanost številnih ljubiteljev umetnosti doma in po svetu. Njegova ustvarjalna pot je vzoren in hkrati nazoren prikaz razvoja modernistične umetnostne govorice po drugi vojni, od klasičnega akademskega šolanja prek preobrazb človeških in živalskih postav ter predmetov v likovne znake in simbole do osebne različice minimalistične abstrakcije. V njegovem opusu so vidne sledi prav vseh pojavov druge polovice prejšnjega stoletja: od eksistencialistične figuralike do informela, od pop arta do slikarstva ostrega roba, od lirične do geometrijske abstrakcije, od novih pojavov realizma do konceptualizma. Vendar se suvereno obvladovanje vseh sodobnih ustvarjalnih načinov, ki pri Borčiču izvira iz odlične razgledanosti po umetnostni tvornosti in velikega teoretičnega znanja, nikoli ne sprevrže v nepremišljeno prevzemanje in posnemanje. V nasprotju z večino pripadnikov njegove generacije po vsem svetu Borčič namreč slogovnih premen ni modno vključeval v svoje delo takrat, ko so se pojavile, ampak je imel do njih vedno povsem izdelano stališče, ki je izhajalo iz lastne prakse, in jih je uporabil takrat, ko mu je to narekovala notranja razvojna logika lastnega dela.Celovit in v sebi logično grajen Borčičev opus na simbolni ravni učinkuje kot apotropejsko odganjanje tiste vrste mreže, ki simbolizira kakršnokoli človeško ujetost in ograjenost, z drugo mrežo, v kateri predstavlja vsako vozlišče, brez katerega mreža ne more obstajati, svobodnega posameznika, ki prostovoljno in odgovorno vstopa v široko omrežje medčloveških odnosov. Umetnik je že zelo zgodaj zavestno opustil taboriščno temo (zvest modernistični ustvarjalni etiki sam pravi, da zato, ker Mušičevih lagerskih podob ni mogoče preseči) in se lotil še veliko zahtevnejše metaforične naloge, ki jo je opravil enako prepričljivo kakor njegov vzornik. V svojih grafikah in slikah je z izjemnim občutkom za likovno poetiko spremenil koordinatni sistem groze v koordinatni sistem vrhunsko estetskega in globoko človeškega.
gpn
Vrata solinarskih skladišč, 2002
akril na platnu; 200 x 180 cm

  MO Kranj  zavod za turizem in kulturo kranj  facebook

 Zavarovalnica Triglav, d.d.