Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Razstave in dogodki

NAZAJ  110/110  NAPREJ  SEZNAM


gpn
7.11.2001 - 7.12.2001

Razstava grafik Lojzeta Spacala in Vladimira Makuca
Avla Mestne občine Kranj


Ob otvoritvi razstave Prešernovi nagrajenci v Prešernovem mestu


Leta 1995 smo v Mestni občini Kranj realizirali pobudo likovnih ustvarjalcev za razstavo Likovni umetniki za Prešernovo mesto. Namen je bil z izkupičkom pomagati pri obnovi s Prešernom povezanih objektov v Kranju. Uspeh razstave je dal nove ideje: nadaljevati zamisel s širitvijo kroga razstavljalcev in s kvaliteto umetniških del. Organizacijski pripravljalni odbor, ki ga je vseskozi vplivno in zelo uspešno vodil prof. Marko Arnež, je s predsednikovimi neutrudnimi prizadevanji uresničil velik projekt: pet razstav, katerih vrhunec je bila razstava ob 200-letnici Prešernovega rojstva - po številu razstavljalcev in po kvaliteti, saj so bila predstavljena dela Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, praviloma nagrajena ali vsaj iz obdobja, ko je bil posamezni umetnik nagrajen.

Večletno delo ob pripravah razstav in uspehi so potrdili idejo članov odbora in zunanjih sodelavcev, da je treba v Kranju uresničiti zamisel o stalni razstavi del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki bi jo vsako leto dopolnjevali z novimi nagrajenimi deli. Za Mestno občino Kranj, podpornico skrbi za kulturno podobo Kranja, je bil to izziv, saj je morala za prihodnjo prvo stalno galerijo v mestu poiskati ustrezne prostore. Kot zelo primerna lokacija se je izkazala Pavšlarjeva hiša v starem mestnem jedru, ki ga bo takšna dejavnost pomagala oživljati. Načrtujemo, da bo prva samostojna galerija v Mestni občini Kranj v prihodnosti vključena v nacionalni kulturni program.

Razstave del Prešernovih nagrajencev torej nadaljujemo, vendar v nekoliko drugačni obliki. Na vsaki razstavi bomo predstavili po dva ali tri nagrajence, katerih umetnine bodo tudi del stalne razstave. Tako vam tokrat predstavljamo grafike Lojzeta Spacala in Vladimira Makuca. V prihodnje bodo razstave v sedanjem prostoru, a z veseljem naznanjamo, da bo že decembra tudi prva razstava v Pavšlarjevi hiši.

Misel, da bodo ljubiteljicam in ljubiteljem likovne umetnosti razstave v velik umetniški užitek, nam, zlasti tistim, ki smo »krivi« za sedanji dogodek in za vse pretekle, daje nov polet za pripravo novih razstav.Zahvaljujemo se vsem, ki sodelujejo na tej razstavi in so vložili svoj trud, da se približujemo skupnemu cilju.

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Dva pogleda z začetka šestdesetih


S problemom slovenskega v slovenski umetnosti se je ukvarjalo kar nekaj naših umetnostnih zgodovinarjev, vendar njegove dokončne rešitve do danes še niso uspeli najti. Bolj uspešni so bili tisti, ki so se osredotočili na regije, predvsem na tri glavne, severno, srednjo ter južno ali - drugače, pa čeprav nekoliko poenostavljeno - na Štajersko, Kranjsko ter na Primorje. Pri tem je očitno, da se jim je slednje zdelo najbolj eksotično, nedvomno zato, ker jih je vsaj med starejšimi večina bila Kranjcev ali Štajercev, seveda pa razlike med osrednjo in severno slovensko umetnostjo niso opazili samo oni, ampak tudi njihovi italijanski kolegi. Antonio Morassi je npr. v zvezi z goriško umetnostjo že leta 1915 pisal o dveh velikih umetnostnih tokovih, od katerih »eden prihaja čez Furlanijo iz Benetk in predstavlja nekak zadnji val italijanske umetnosti; drugega vodi pot prek slovenskega ozemlja s severa in prinaša izraz gotike.«

Morassija je v Umetnosti v Primorju citiral France Stele. Njegova knjiga je sicer izšla leta 1960, pisati pa jo je začel že precej prej, leta 1939, in je torej plod (vsaj) treh obdobij, predvojnega, medvojnega in povojnega: prvega, v katerem je bila Primorska del Italije ter je ječala pod fašistično oblastjo; potem obdobja borbe; ter končno časa osvoboditve, pa tudi delitve nekdaj enotnega področja med Hrvaško, Slovenijo in Italijo.

V Steletovi knjigi odmevajo vsa tri obdobja, vsako s svojimi značilnimi idejami, problemi in predsodki. Razdeljena je na dva glavna dela, na Zgodovino in na Žetev; v prvem se je avtor najprej posvetil Osnovnim in zgodovinskim značilnostim, med drugim Umetnostno-zemljepisnemu okviru (pri čemer je področje razdelil na tri pasove ter ugotovil, »da je jedro umetnostnozgodovinskega problema Primorja v drugem«, tistem, v katerega sodi tudi Kras s Trstom), nekoliko pozneje pa Značaju zemlje in umetnosti Primorja. V tem podpoglavju je področje razdelil drugače - »Zemljepisno si stojita tu nasproti gozdnati alpski svet in kršnati Kras«. V nadaljevanju je določil tri ključne pobude kraške umetnosti: »Glavni element Krasa je kamen... Poleg tega elementa sodeluje predvsem soseščina višje municipalne kulture primorske Istre, pa tudi domača antična tradicija v tem, da so tudi tu naselja strnjena kakor v mestih, da so njih elementi, posamezne zgradbe, nekam kristalinično prvinski in jasni, kakor bi jih narava sama poganjala iz zemlje in jih oblikovala po osnovnih zakonih kristalizacije ali celo po sodobnejših načelih čistega kubizma«. (Tu je treba opozoriti, da je Stele kubizem vedno razumel v osnovnem pomenu petits cubes in ne v smislu poznejše kubistične analize likovnega objekta.)

V nadaljevanju prvega dela se je avtor posvetil primorski umetnosti, klasično razdeljeni na arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo; v Slikarstvu se (v nekoliko nenavadnem okviru Baročnega in sodobnega slikarstva) srečujemo tudi z modernimi umetniki. »VI. Makuc iz Solkana« - ki je takrat seveda šele začenjal svojo samostojno umetniško pot - je samo omenjen, bolj pa je Stele že na tem mestu poudaril tržaške umetnike, zlasti Lojzeta Spacala, ki mu je posvečeno tudi eno od poglavij drugega dela Umetnosti v Primorju, Žetve, v kateri se je pisec ukvarjal s posameznimi umetniki. Spacalov umetniški razvoj je označil kot »redko premočrten in skladen«, pri čemer se mu je zdelo tudi potrebno opozoriti, da Spacalova ni bila »pot umetnika bohéma, kakor jih je poznala zahodnoevropska umetniška polpreteklost, ampak pot vztrajnega delavca« - eden od za čas značilnih poudarkov, ki naj umetnika obvaruje pred politično pogojenimi napadi in s kakršnimi se srečujemo tudi pozneje: še enega npr. predstavlja opozorilo, da bi bilo napačno, »če bi ... kdo zaključil, da predstavlja [Spacalova] umetnost samo nekak, sodobnim težnjam nepredmetne, abstraktne ali absolutne likovne umetnosti ustrezajoči I'art pour l'artizem«. Steleta abstrahiranje ni motilo: ko je govoril o umetnikovem razvoju, je zapisal, da naj bi »zadnjo izrazito osebno stopnjo« dosegel okoli leta 1951, »z elementi absolutne likovnosti obogačeno abstrakcijo in lirično prepesnitev doživetega«. Značilno pa je tudi, da je v nadaljevanju zapisal, da je »posebno v barvasti grafiki njegova forma sedaj kristalno čista« - eden od poudarkov, ki mu je omogočil, da je Spacala lahko interpretiral kot značilno »kraškega« ustvarjalca, torej v vlogi, v kateri ga doživljamo še danes.

O Makucu Stele, kakor rečeno, v bistvu ni vedel povedati ničesar, vseeno pa se mu je zdel toliko pomemben, da ga je predstavil z eno reprodukcijo, z Istrskim pašnikom iz leta 1959. Le nekoliko bolje se je umetniku godilo v Sodobni slovenski umetnosti, ki jo je leta 1961 izdal Fran Šijanec: v njej je - v zvezi s tretjim ljubljanskim grafičnim bienalom - omenjen kot restavrator in grafik, ki bi ga po slogu »bržkone opredelili med slikarje primitivizma, saj reducira oblike v otroško naivnem načinu«. Takšna označba verjetno ni bila mišljena negativno in tudi ni docela zgrešena. V danes popolnoma nevtralnem smislu »primitivizma« je Makuca mogoče označiti kot ustvarjalca, ki so nanj tovrstne povojne smeri nedvomno vplivale, pri čemer pa nikoli ni bil »otroško naiven«, ampak kritičen in končno tudi zajedav: dejansko sodi (pa čeprav so mu to le redko priznali) v sam vrh slovenske povojne likovne satire. - Seveda pa je v Makučevih delih vedno odmeval tudi Kras. Že v zgodnjih se srečujemo s temo kraške vasi, ki jo je pozneje najprej reduciral na eno samo hišo ter jo končno sintetiziral v sklope tektonskih - Stele bi verjetno rekel »kubističnih« - elementov. Te opažamo tudi na nekaterih od njegovih najnovejših del; na teh Makuc bogato izkorišča napetost, ki jo ustvarja kontrast med njihovo geometrično strogostjo ter ekspresivno linijo sproščene poteze. Kraško okolje pa odmeva tudi v značilni »kamniti«, gosti in hrapavi teksturi njegovih del - učinek, ki ga je najbolje dosegel prav v grafikah, kakršne lahko vidimo tudi na kranjski razstavi.

Kaj je torej mogoče povedati o obeh štiri desetletja starih pogledih? Okoli leta 1960 je bil Spacal že uveljavljen umetnik in čeprav je pozneje ustvaril še marsikaj in dosegal nove vrhunce, se interpretacija njegovega opusa bistveno ni več spremenila - spremenili so se samo posamezni poudarki. Makuc se je v istem času šele uveljavljal; prezreti ga že ni bilo mogoče, kakšen pomen pa bo njegova umetnost imela v naslednjih desetletjih, pa Stele in Šijanec seveda še nista mogla vedeti.

Lev Menaše

  MO Kranj  zavod za turizem in kulturo kranj  facebook

 Zavarovalnica Triglav, d.d.