Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  116/117  NEXT  LIST


gpn
16.10.2002 - 6.12.2002

Vinko Tušek: Razstava del


OB RAZSTAVI VINKA TUŠKA


Če je bila na začetku le pobožna želja, da bi v Prešernovem mestu pridobili ustrezne prostore za razstavo del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada nekje v starem mestnem jedru, je to danes že resničnost. Minljivost vsakoletnih razstav je porodila željo, da bi imeli stalno zbirko za tiste, ki želijo uživati vrhunsko likovno umetnost. V Kranju smo in bomo na ta način uspeli pokazati izsek bogate likovne ustvarjalnosti, ki je odsev likovnega utripa v slovenskem prostoru.

Galerija Prešernovih nagrajencev tokrat gosti dela enega najplodnejših in najprodornejših kranjskih ustvarjalcev, akademskega slikarja Vinka Tuška. Njegov sloves potrjujejo številne samostojne razstave, tako doma kot v tujini, ter prejemi številnih nagrad, med katerimi ima posebno mesto nagrada Prešernovega sklada iz leta 1982. Na drugi strani so mu tudi likovni kritiki in strokovnjaki izrekli nemalo zavidanja vrednih pohval.

Po mnenju večine sodi med najbolj raznolike domače ustvarjalce, saj je zmožen enakovrednega likovnega nagovora v slikarstvu, grafiki, risbi in kiparstvu, ter nekaterih eksperimentalnih tehnikah.

S tokratno likovno razstavo del Vinka Tuška želimo kar najbolj obširno predstaviti likovno ustvarjanje omenjenega avtorja, kateremu po mnenju strokovnjakov pripada tudi čast, da je bil prvi, ki je na dosleden način uspel realizirati izkušnjo likovnega ambienta. V njem je videl možnost oblikovanja idealne celostne umetnine, ki učinkuje na gledalce, jih duhovno izpopolnjuje in bogati.

Prepričan sem, da boste ljubiteljice in ljubitelji umetnosti uživali v ambientu, ki ga ponuja celotna razstava. Naj likovna dela opravljajo svoje poslanstvo, s katerim so bila ustvarjena, in naj nas vedno znova presenečajo s svojo izvirnostjo.

Ob tej priložnosti avtorju tudi iskreno čestitam in izrekam željo po nadaljnjem plodnem likovnem ustvarjanju.

Mohor Bogataj, univ.dipl.org.
Župan Mestne občine Kranj

Slike in ogledala imajo veliko skupnih točk. Že v antičnih legendah je bil začetek slikarstva povezan z ogledali (ali vsaj z odsevi podob v raznih gladkih površinah), še ena od stičnih točk, ki jih srečujemo vse do danes, pa so zgodbe o ljudeh, ki so v ogledala ali v slike stopili ter se v njih izgubili. Takšne zgodbe so sicer pogostejše - in nedvomno bolj priljubljene - v zvezi s prvimi, seveda pa to ni krivda likovnih umetnikov: vsaj ahodnoevropski so se od poznega srednjega veka nedvomno trudili, da bi prevarali gledalca ter ga pritegnili v svet "onkraj" opne slikarske površine. Formul, ki so jih pri tem uporabljali, je veliko, med njimi pa je - vsaj, kar se tabelnega slikarstva tiče - ena najbolj uspešnih motiv poti, ki se odpira pred gledalcem ter se izgublja v globino podobe.

To formulo so izumili nizozemski krajinarji, ki so jo do vrhunca izpopolnili v in po sredi sedemnajstega stoletja, seveda pa so jo vneto uporabljali tudi njihovi nasledniki. Eden teh je bil tudi Van Gogh, zato vsaj na prvi pogled ne preseneča, da je Akira Kurosawa v enem od delov svojih Sanj (1990) japonskega občudovalca Nizozemčeve umetnosti poslal na sprehod po njegovih slikah. Očarljiva, vendar - kakor se hitro pokaže - v tem primeru docela zgrešena ideja: namesto da bi se v slikah izgubil, se Japonec nerodno spotika čez bogate barvne nanose.

Kurosawova napaka opozarja na enega ključnih konceptov moderne umetnosti. Ta že od začetka priznava zgolj realnost dveh dimenzij slikarskega platna, ideja o sliki kot o odprtem oknu v imaginarni svet pa ji je praviloma tuja. Seveda poznamo precej izjem tega pravila (predvsem najrazličnejše realizme devetnajstega in dvajsetega stoletja), vendar Van Gogh, tako kakor velika večina poznejših avantgardistov, ne sodi mednje.

Vsaj kar se glavnega toka moderne tiče, se je ideja skratka zdela izgubljena, vendar se ob natančnejšem pogledu pokaže, da tudi to docela ne drži: v delih - recimo - "trdih" avantgardistov se resda ne moremo srečati s slikami, v katere bi bilo mogoče stopiti, vedno znova pa se srečujemo s postavitvami, ki slikarske ideje prenašajo v tridimenzionalno okolje, v katero lahko gledalec dejansko stopi. Takšna okolja je ustvarjalatako "visoka" kakor pozna moderna in v obeh obdobjih jih srečujemo pri tako različnih smereh, kakor sta konstruktivizem ter dadaizem v prvem ali op-art ter konceptualizem v drugem primeru. V tem, torej v obdobju poznega modernizma, se v našem okolju končno srečujemo tudi s Tuškovim opusom in z deli, ki jih predstavlja v Kranju.

Tuškova umetnost je v našem likovnem okolju nekaj posebnega, nedvomen problem za umetnostnega zgodovinarja, ki bolj ko običajni likovni kaos ljubi jasno urejene kategorije. Njegovi začetki so sicer dosti jasni - očitni odmevi likovnega in vsebinskega mikrokozma "ljubljanske grafične šole", na katere (kakor zanimivo dokazujejo tudi tri črnobele grafike razstavne mape) nikoli ni pozabil, kljub temu pa ga v "šolo" ni mogoče uvrstiti. Pozneje se je vključil med ljubljanske Neokonstruktiviste, torej v skupino, ki je tako in tako bila izrazito heterogena - njeni člani so bili "konstruktivisti" samo v najbolj osnovnem tehničnem smislu, drugače pa je predvsem v času nastanka skupine v njihovih delih mogoče opazovati aktualno likovno problematiko v razponu od op-arta do minimalizma. Ti smeri sta včasih manj in včasih bolj očitno odmevali tudi v Tuškovih delih, ki pa jih je že takrat zaznamoval svojstven, bolj organski in nemalokrat igriv značaj; njegova dela iz tega obdobja nas prej ko na skrajnosti strogih abstraktnih smeri spomnijo na Mirójeva Ozvezdja ali na Calderjeve mobile, skratka na surrealistična dela, vendar brez (bolj ali manj) mračnih tokov podzavesti.

Še pozneje, v zgodnjih osemdesetih, je umetnik postal član skupine Barva, ki je, logično, najbolj poudarjala iz poimenovanja razvidno problematiko, hkrati pa se njeni člani niti ob prvem skupnem nastopu niti pozneje niso odpovedali izrazito individualnim pristopom do te in do drugih likovnih problematik.

Vsem umetnikovim nastopom pa je mogoče najti tudi skupni imenovalec: tako na skupinskih kakor na samostojnih razstavah se je predstavljal s prostorskimi postavitvami, ki so gledalcu omogočale "sprehod skozi sliko". Slog se je sicer spreminjal in se še vedno spreminja: v primerjavi s starejšimi so novejše variante manj igrive, bolj ekspresivne (čeprav, značilno, spet ne ekspresionistične), osnovni vtis pa je ostal nespremenjen - očaranje, ki ga je mogoče mirno primerjati z legendarnim doživetjem tistih, ki so se uspeli izgubiti v globinah starodavnih slik.

Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook