Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  112/119  NEXT  LIST


gpn
15.4.2004 - 15.5.2004

Zdenko Huzjan: Razstava del


GALERIJSKA ZGODBA


Prepričan sem, da je Galerija Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada postala pomemben del identitete Kranja. Do sedaj je namreč Prešernovo nagrado za likovno umetnost prejelo dvainštirideset umetnikov, nekateri med njimi celo večkrat, nagrajencev Prešernovega sklada pa je triinosemdeset, med njimi pa je tudi deset dobitnikov Prešernove nagrade. Zbirka naj bi torej do sedaj vsebovala vsaj sto petnajst del različnih avtorjev. S ponosom lahko rečem, da pred tremi leti ustanovljena Galerija Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada dosega osnovni namen, namreč občanke in občane Mestne občine Kranj ter naključne obiskovalce popeljati v svet likovne umetnosti, ki se nenehno dopolnjuje in tako ponuja vedno nove svetove neznanega in privlačnega.

Zavedam se, da takšnih rezultatov ne bi bilo, če ne bi imeli dobrega vodstva Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost z gospodom Markom Arnežem na čelu, ki se zavzema za čim boljšo in številčnejšo zbirko, ki je, in vsekakor tudi bo, v ponos Mestni občini Kranj in pomembna identiteta mesta Kranja.

Tokrat je pred nami likovni svet umetniških podob akademskega slikarja Zdenka Huzjana - nagrajenca Prešernovega sklada ter nagrajenca petega Slovenskega bienala mesta Kranja. Tako imamo priložnost, da povezujemo oba pomembna dogodka v Mestni občini Kranj - razstavo Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost in razstavo Slovenskega bienala mesta Kranja. Umetnine čakajo, da se poglobite vanje in zaznatenjihovo bogato vsebino, ki pa bo verjetno ob vsakem naslednjem ogledu razumljivejša, dostopnejša in privlačnejša. Želim, da se vedno znova vračate v našo Galerijo in nenehno spoznavate njeno bogatovsebino.





Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
župan Mestne občine Kranj

Sperspektive razvoja likovne umetnosti je Huzjanov opus mogoče uvrstiti predvsem v linijo, ki jo od romantike in prek visoke moderne lahko potegnemo vse do danes. Na takšno poreklo kaže že umetnikov izbor likovnihtehnik; v tem smislu je še posebno značilen tisti del kranjske razstave, na katerem lahko vidimo lesoreze, kajti zgodovina lesoreza je bila v zadnjih dvesto letih tesno povezana najprej z romantiko in potem z neposrednimi ter posrednimi nadaljevalci njene tradicije, še zlasti z nemškimi. Nemški romantiki, predvsem t.i. nazarenci, so najprej obudili kult Albrechta Dűrerja in potem postali pozorni še na lesorez kot na njegovo osnovno grafično tehniko. Sredi 19. stoletja je ta doživela prvi novi vrhunec v opusu Alfreda Rethla, enega najbolj zanimivih ustvarjalcev obdobja, proti koncu istega in v začetku naslednjega stoletja pa so linijo nadaljevali simbolisti in še zlasti ekspresionisti. Skupaj z ekspresionizmom se je lesorez končno uveljavil tudi v slovenski likovni umetnosti; še pozneje so se v njem odlikovali tudi vodilni predstavniki ljubljanske grafične šole, potem pa je v sedemdesetih letih zamrl pod navalom drugih grafičnih tehnik, zlasti sitotiska, ki je - iz takšnih in drugačnih razlogov, tako umetnostnih kakor komercialnih - veliko bolje ustrezal razpoloženju obdobja. Pred dokončno pozabo ga je rešil prav Huzjan, ki je ob tem obudil (in seveda na svojstven način na novo razložil) poudarke, ki so evropski lesorez zaznamovali že od zgodnjega 15. stoletja: gre predvsem za dela, namenjena kontemplaciji, ki s pomočjo značilne likovne sinteze pričajo o temeljnih problemih človeške eksistence.

Isto osnovno tematiko lahko opazimo tudi na Huzjanovih slikah, razstavljenih v Kranju. Tudi na teh lahko odkrijemo vzorce, ki izvirajo iz romantike. Temeljno izhodišče novih Huzjanovih slik je krajina, ki jo avtor na začetni stopnji interpretira sicer poudarjeno slikovito, a v bistvu še vedno realistično; gre predvsem za "portrete" njegovega rodnega Prekmurja, pri čemer pa ga - drugače od večine njegovih prekmurskih kolegov - manj kot mistika zemlje zanima razpoloženje, ki ga ustvarja bohotnost vegetacije; ta se na nekaterih slikah spreminja v pisano preprogo, v kateri se izgubljajo vedno drobnejše človeške figure - značilna motivika nepomebnosti človeka pred (na takšnih delih predvsem sijajno) naravo. Sorodno motiviko kažejo tudi likovno bolj sintetizirane slike, na katerih pa je poudarjena druga tema, neskončnost, znova predstavljena na način, ki ga v osnovi poznamo že iz zgodnjeromantičnih, najprej Friedrichovih upodobitev. Že na teh prisotni motiv zlivanja neba in zemlje je (precej pozneje) prerasel v motiviko barvnega polja; to znova srečujemo tudi pri slovenskih umetnikih, ki so se pri tem naslanjali predvsem na ameriško tradicijo. Vendar te v Huzjanovih delih ni čutiti; osnovno motiviko je predelal docela osebno, pri čemer je v njegovih novih slikah mogoče opaziti dve osnovni liniji. Prva, bolj tradicionalna, kaže v neskončnosti izgubljajoče se figurice, na drugi, manj običajni (a ne manj običajni za Huzjana, saj osnovno idejo srečujemo že na njegovih starejših delih), pa so figure večje in čeprav prostorokoli njih ostaja nespremenjen, je razmerje med njim ter figuro bistveno drugačno - zdaj je neskončnost tista, ki si jo človek podreja.

Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook