Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  109/119  NEXT  LIST


gpn
1.12.2004 - 15.1.2005

Jože Ciuha: Razstava del


ODSTRTA ZASTRTOST


Leta 1995 smo v Mestni občini Kranj uresničili pobudo likovnih ustvarjalcev za razstavo Likovni umetniki za Prešernovo mesto. Namen je bil z izkupičkom pomagati pri obnovi s Prešernom povezanih objektov v Kranju. Uspeh razstave je spodbudil nove ideje: nadaljevati zamisel s širitvijo kroga razstavljavcev in s kvaliteto umetniških del. Idejo smo tudi realizirali. Dosežki se kažejo pred našimi očmi, največ po zaslugi vplivnega in zelo uspešnega vodstva prof. Marka Arneža.

Večletno delo ob pripravah razstav in uspehi so potrdili misel, da je treba v Kranju uresničiti zamisel o stalni razstavi del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki bi jo vsako leto dopolnjevali z novimi nagrajenimi deli. Za Mestno občino Kranj, ki skrbi za kulturno podobo Kranja, je bil to izziv, saj je morala za prihodnjo prvo stalno galerijo v mestu poiskati ustrezne prostore. Kot zelo primerna lokacija se je izkazala Pavšlarjeva hiša v starem mestnem jedru, ki ga umetnost pomaga oživljati.

Razstave del Prešernovih nagrajencev torej nadaljujemo. Tako vam tokrat predstavljamo umetniška dela akademskega slikarja Jožeta Ciuhe, dobitnika številnih nagrad in razstavljavca na različnih kontinentih sveta.Misel, da bo ljubiteljicam in ljubiteljem likovne umetnosti razstava v velik umetniški užitek, nam, zlasti tistim, ki smo »krivi« za sedanji dogodek in za vse pretekle, daje nov polet za pripravo novih razstav.

Zahvaljujemo se vsem, ki sodelujejo na tej razstavi in so vložili svoj trud, da se približujemo skupnemu cilju - tudi s pomočjo umetnosti oživiti staro mestno jedro.

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Slovenski odnos do bizantinske umetnosti je bil od nekdaj - in je še vedno - dvojen. Načeloma je bila občudovana in še zlasti (tudi) v naši sakralni umetnosti poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja ustvarjalcem predstavljana kot ideal, ki se mu morajo čimbolj približati. Takšni nazori so odmevali tudi v umetnostni zgodovini, najpomembneje v Uvodu v umevanje likovne umetnosti, ki ga je leta 1926 izdal Izidor Cankar, a tudi njegovi nauki niso kaj prida pomagali in v praksi so umetniki ravnali docela drugače. Svojim kompozicijam so kvečjemu dodali zlato ozadje, v tako ustvarjeno »brezprostorje« pa so še vedno postavljali po realističnihali celo naturalističnih načelih oblikovane figure in tako praviloma dosegali zaželenim neustrezne, če že ne kar nasprotne učinke.

To, kar velja za sakralno, še toliko bolj velja za posvetno umetnost. Tudi moderni slovenski ustvarjalci se za Bizanc praviloma niso menili, »bizantinske« pobude pa so v najboljšem primeru prejemali posredno, na začetku npr. prek dunajske secesije - in še takšni odmevi so bili redki. Vsako pravilo pa ima tudi izjeme in v tem primeru predstavlja najbolj očitno opus Jožeta Ciuhe.

Ciuha se je s svetom bizantinske umetnosti seznanil v petdesetih letih v Makedoniji. (Tu je mimogrede treba opozoriti na vlogo, ki jo je Makedonija s svojo tradicionalno umetnostjo, tako »ljudsko« kakor »visoko«, imela pri oblikovanju povojne slovenske moderne.) V nadaljevanju jo je očitno natančno preučil, njenim idejam pa končno dodal še tiste, ki jih je spoznal drugod po svetu, ob svojih popotovanjih po Aziji ter po Ameriki (oziroma, bolj natančno, po Amerikah). Ob vsem tem je izoblikoval značilno oseben, nedvomno modernističen slog, pri čemer pa je zanimivo, da je odmeve klasikov moderne ter umetnikovih sodobnikov v njem komaj mogoče zaslutiti: morda še najprej Picassa z njegovimi »ekspresionističnimi« deli iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno in še zlasti iz petdesetih let, pa nekaj idej t. i. »eksistencialističnih« pariških slikarjev povojnega obdobja.

Ob takšnih primerjavah pa hitro vidimo, da gre predvsem za - sicer nikakor ne naključne - sorodnosti in ne za vplive. Isto velja tudi za bizantinsko umetnost. Po njej je Ciuha sicer povzel nekaj ključnih elementov svojih del - najbolj očitno princip brezprostorja, ki ga pogosto (a, kakor dokazujejo tudi v Kranju razstavljena dela, nikakor ne obvezno) poudarja značilno zlato ozadje, pa (načeloma) simetrično kompozicijo z dominantno, »vzvišeno« figuro v centru, in tako naprej -, kljub temu pa njegova umetnost ni bizantinska, kakor tudi (kljub pogosti motiviki mnogorokih bitij) ni indijska ali (kljub uporabi značilnih barv ter vzorcev) indijanska. Značilno je npr. že to, kar počne s cirilico - črke abecede spreminja v ideograme, ki kot skrivnostna ter (značilno) grozeča bitja gomazijo po površini njegovih del: končni rezultat je skratka docela samosvoj.

Vsaj v enem smislu pa je povezava med bizantinsko in Ciuhovo umetnostjo docela očitna: tudi njegove Slovenci niso nikoli zares sprejeli. Tipično je že to, da je nagrado Prešernovega sklada dobil za edini cikel, s katerim se je približal občemu okusu, za znamenite Opice, v katerih svojega ostrega in posmehljivega humorja (ki je nedvomno še eden od razlogov za odklanjanje njegovega opusa) sicer ni opustil, ga pa je predstavil z neposrednemu okolju znanimi ter razumljivimi likovnimi in ikonografskimi formulami. Ta epizoda bi ga morala poučiti, kako priti do lokalnega uspeha, a ga očitno ni: še naprej ostaja samosvoj, eden vélikih samohodcev sodobne likovne umetnosti.

Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook