Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  106/119  NEXT  LIST


gpn
2.12.2005 - 9.2.2006

Bogdan Borčič: Razstava del
Razstava del akademskega slikarja in Prešernovega nagrajenca

VIRTUALNI OGLED


VABILO


Vabimo Vas na odprtje razstave akademskega slikarja in Prešernovega nagrajenca Bogdana Borčića v petek, 2. decembra 2005, ob 17.30 uri v Galerijo Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, Glavni trg 18.

O avtorju bo spregovoril prof. dr. Lev Menaše.

Razstava bo odprta do sobote, 14. januarja 2006, med tednom od 10. do 17. ure, ob sobotah od 10. do 13. ure. Ob nedeljah, ponedeljkih in praznikih je galerija zaprta.

Vabljeni!

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Likovni zakladi mesta


Če hočemo v nekaj besedah zaobjeti prepletenost raznolikosti Kranja, rečemo, da je kulturno, festivalsko in športno mesto. Hkrati je tudi Prešernovo mesto, v katerem imajo likovni umetniki in njihova dela posebno mesto. Pred desetimi leti so Boris Paternu, Nace Šumi, Klavdij Tutta in Marko Arnež skupaj z nekaterimi drugimi zanesenjaki začeli uresničevati zamisel, da bi s prodajo likovnih del Kranju pomagali do galerije, likovnega hrama vrhunskih del naših največjih mojstrov. Nastajati je začela stalna zbirka Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki je pred petimi leti svoj domicil našla v starem mestnem jedru.

Stalni zbirki, ki je obsegala dela 52 avtorjev, se je s pregledno razstavo letos septembra pridružilo še 24 novih avtorjev. Nekatera dela je Mestna občina Kranj odkupila, veliko del so avtorji zbirki podarili. Med temi je tudi Bogdan Borčić, dobitnik Prešernove nagrade 2005 za življenjsko delo. Zato smo še posebno ponosni, ko ob Prešernovem rojstnem dnevu in občinskem prazniku odpiramo prav razstavo Bogdana Borčića, akademskega slikarja in grafika ter odličnega pedagoga, ki je kot profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost poučeval generacije grafikov. V njegovi biografiji je med drugim zapisano, da je s svojimi deli nenehno plemenitil likovni okus in občutek za humanost številnih ljubiteljev umetnosti doma in po svetu.

Stalna zbirka Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada ima nedvomno zakladno vrednost - v časovni retrospektivi, saj so dela nastajala v različnih časovnih razdobjih in družbenih okoljih - tudi zgodovinsko vrednost. Tako kot so uresničili svoje pobude ljubitelji likovne umetnosti, si podobnih pobud v Kranju lahko samo želimo. S tem izkazujemo tudi spoštovanje do ustvarjalne genialnosti dr. Franceta Prešerna in potrjujemo, da si prizadevamo za najvišjo kakovost.

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Bogdan Borčić se med vsemi sodobnimi slovenskimi slikarji najbolj uspešno poigrava na domnevni meji med figurativnim in abstraktnim. Včasih ga najdemo na eni in včasih na drugi strani, preskoki pa so hitri, gladki in vsakič posebej nepričakovani: tako gledalca prisilijo k ugotovitvi, da meja - tudi, če se ji nikakor noče odpovedati - ni pomembna, da obstajajo samo razne stopnje likovne sinteze, slika pa v vsakem primeru ostaja slika.

Borčić spada med tiste slovenske slikarje, ki so na podlagi izkušenj visokega modernizma, najprej francoskega in potem (časovno sicer zapoznelega, a vseeno) ameriškega dokončno doumeli, da je slika dvodimenzionalni predmet: predpostavka, ki je pri nas (in ne samo pri nas) tudi umetnikom, ki so jo načeloma sprejeli, delala (in lahko še vedno dela) precejšnje težave, je zanj samoumevno dejstvo, na podlagi katerega razvija svoje ideje. Pri tem se je najprej naslonil na francosko tradicijo, predvsem na Matissa (ki mu je morda najbolj poudarjeni hommage dal v svojem Rdečem ateljeju iz leta 1999, do skrajnosti sintetiziranem odgovoru na istoimensko Francozovo sliko iz leta 1911), kar zadeva Američane, pa so nanj vplivale tri različne generacije. Po časovnem zaporedju so prvi predstavniki newyorške šole, še posebno tisti, ki so se ukvarjali s problematiko barvnega polja. Med temi se je najprej oprl na pri nas najbolj vplivnega Rothka, v nadaljevanju pa na Newmana: značilen preskok, saj se Borčić čustveni in čutni vrednosti poteze praviloma odpoveduje ter se osredotoča na učinke "čiste" barve. - O drugi ameriški generaciji bo treba spregovoriti v zvezi z Vrati, v umetnikovem opusu pa odmevajo tudi ideje tretje, minimalistične: njegovi triptihi npr. spominjajo na sorodno komponirane variante Seana Scullyja.

Vrata, Borčićev zadnji véliki cikel (pri čemer sicer ne gre prezreti, da se je z motiviko ukvarjal že v zgodnjih šestdesetih letih), po osnovnem konceptu spominja na ideje, ki jih je na svojih slikah v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja razvijal Jasper Johns. Na njih je princip dvodimenzionalnosti, ki so ga brezpogojno upoštevali njegovi predhodniki, predstavniki herojske generacije newyorške šole, spojil z vsakdanjo motiviko, kakršno so gojili - ter stopnjevali - njegovi nasledniki, predstavniki pop-arta: njegovi motivi (med katerimi je verjetno najbolj znana ameriška zastava) so bili vsakomur prepoznavni, hkrati pa so tudi bili dvodimenzionalni, torej "vnaprej prilagojeni" danosti slikarskega platna.

Do te stopnje se koncept Borčićevih Vrat ujema s Johnsovim, a samo do te stopnje. Vrata so, tako likovno kakor pomensko, precej bolj kompleksen motiv od Američanovih: če nič drugega, se po definiciji praviloma nekam odpirajo in nekam vodijo. Na tej stopnji se modernistični preplete s tradicionalnim evropskim konceptom slike kot prehoda v svet umetnikove (in posledično gledalčeve) imaginacije, ta preplet pa Borčiću daje skoraj neskončno interpretacijskih možnosti. Njegovo mojstrstvo se kaže v tem, kako jih zna izkoristiti: nekatera od njegovih Vrat so trdno zaprta in očitno ne vodijo nikamor; izza robov drugih prodira skrivnostno žarenje svetov, ki jih slutimo za njimi; še nekatera se odpirajo v svet ognja ali neba, pa tudi niča; tista iz "dachavskega" cikla nas ne vodijo v drug prostor, ampak v drug čas, v obdobje tragičnih umetnikovih spominov. In tako naprej, vse do stopnje, na kateri je - v primeru najnovejših, letos nastalih variant - položaj obrnjen. Slike so na videz sestavljene iz posameznih plošč, obitih z zakovicami, in zato učinkujejo kot zapora, kot zadnji jez, ki neznanim, a nedvomno mogočnim silam preprečuje, da bi vdrle v naš svet: namesto z barvnim se torej gledalec sooča s poljem konflikta, z novim likovnim konceptom, ki takšna dela uvršča v sam vrh sodobnega slikarstva.



Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook