Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  105/119  NEXT  LIST


gpn
16.2.2006 - 15.4.2006

Floris (Frančišek) Oblak: Razstava del
Razstava akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada

FOTOGALERIJA   VIRTUALNI OGLED


VABILO


Vabimo Vas na odprtje razstave akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada Florisa Obláka

v četrtek, 16. februarja 2006, ob 18. uri v Galerijo Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, Glavni trg 18.

O avtorju bo spregovoril prof. dr. Lev Menaše.

Razstava bo odprta do petka, 31. marca 2006, med tednom od 10. do 17. ure, ob sobotah od 10. do 13. ure.Ob nedeljah, ponedeljkih in praznikih je galerija zaprta.

Vabljeni!

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Umetnost terja pravi občutek


Večkrat je slišati, da ima politika premalo posluha za umetnost, da so ustvarjalci kulture zapostavljeni in njihov status premalo urejen. Nedvomno so kritike upravičene in kličejo k popravkom na ravni države. Kljub vsemu ne bo odveč, če bomo imeli v zavesti, da nas vlaganje v kulturo sicer veliko stane, če je narod brez kulture, pa še več.

Ko odpiramo novo razstavo v Galeriji Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, smo vedno znova zadovoljni, da imamo tovrstno ustanovo prav v Kranju. Tokrat galerija odpira vrata Florisu Obláku, ki je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 1967. Občutljiv avtor iz prve povojne generacije akademskih slovenskih likovnikov, učenec Gabrijela Stupice in Božidarja Jakca, je bil pri umeščanju med znane ustvarjalce nedvomno po krivici prezrt.

Pedagog, ki je likovno umetnost vso aktivno dobo približeval generacijam dijakov Pedagoške gimnazije v Ljubljani, zase pravi, da je v ravnanju asket, v hiši gostač in v samotni ječi magnat. Četudi nima laskavega pogleda na današnji svet, ki je po njegovem predan muki, molku, bolečini, nepriznanju, tisočerim preizkušnjam in nerešljivim zablodam, pri skoraj dvainosemdesetih letih še vedno ustvarja, predan svoji življenjski nalogi.

Stalna zbirka Galerije Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada pripomore k žlahtnosti ponudbe likovnih del, ki si jo zgodovinsko mesto zasluži. Vendar prav vzdrževanje in oživljanje starega mestnega jedra zahteva od naše občine precejšnje vlagateljske napore. Trudimo se obnoviti mestno obzidje, ki skriva v nedrjih neprecenljive arheološke najdbe. Kolikor dopuščajo sredstva, posodabljamo vrt gradu Khislstein, da bi bil čim bolj primeren za vrhunske glasbene prireditve v poletnem času.

Mestna občina Kranj je ponovno lastnica stavbe Prešernovega gledališča, ki bo prav tako potrebna obsežne obnove. Nadejamo se, da bomo v čim krajšem času uspeli kupiti nove prostore za knjižnico. Seveda pa Kranj nedvomno potrebuje tudi koncertno dvorano.

Prepričan sem, da smo z združenimi močmi sposobni uresničiti te zahtevne naloge, vendar ob veliki potrpežljivosti in modrosti pri razporejanju razpoložljivih sredstev. K temu je potrebno dodati še razumevanje državnih ustanov, da morajo ljudje v starem mestnem jedru tudi živeti.

Mohor Bogataj, univ. dipl. org.
Župan Mestne občine Kranj

Na prvi pogled učinkuje slikarstvo Florisa Obláka predvsem tradicionalno. Takšna je, vsaj v evropskem okviru, že osnovna umetnikova tehnika, olje na platno, takšnih pa je tudi večina njegovih tém, zlasti tiste, ki so v njegovem opusu najpogostejše, avtoportret, portret in tihožitje.

Ob bolj natančnem pogledu pa se hitro pokažejo tudi posebnosti. Prvo lahko opazimo že v okviru generacije, v katero Oblák spada. Večina slikarjev in grafikov, ki so se - kakor on - na ljubljanski akademiji izšolali ob prelomu iz štiridesetih v petdeseta leta prejšnjega stoletja, se je v nadaljevanju razvila v intimiste, zanj pa to ne velja; čeprav je tudi v njegovem opusu mogoče srečati intimistične motive, so takšni izjema in ne pravilo.

Po drugi strani je njegovo slikarstvo že od samega začetka zaznamovala resna, včasih skoraj mračna introspekcija, ki za slovensko likovno umetnost tega in tudi poznejših obdobij ni značilna, srečujemo pa jo pri tistih ustvarjalcih, ki so na Obláka najpomembneje vplivali; med temi sta bila na prvi stopnji najpomembnejša dramatik Ivan Mrak in kiparka ter risarka Karla Bulovec, na drugi, akademski, pa Gabrijel Stupica.

Ob vsem tem pa Oblákova umetnost dokazuje, da gre za osebno in ne za privzeto značilnost. Na njegovih zgodnjih risbah resda odmevajo izpovedni poudarki Bulovčeve in na njegovih zgodnjih portretih ter avtoportretih Stupičevi, ob te pa se postavljajo tudi takšni, ki jih v delih teh ustvarjalcev ni čutiti, Oblák pa jih je spoznaval zlasti med svojim študijem v Parizu (1958-59).

Ob portretih gre še zlasti za Modiglianijeve, na tihožitjih (s katerimi se je začel intenzivno ukvarjati šele ob svojem pariškem študiju in po njem) pa za postimpresionistične, deloma Cézannove, še bolj očitno pa Gauguinove: v tem smislu je še posebno značilen vertikalizem, s katerim je kompozicija prilagojena ploskvi na štafelaj postavljenega platna.

Prav na področju tihožitij pa je v sedemdesetih letih, še zlasti v njihovi drugi polovici, nastal najopaznejši preobrat v Oblákovi umetnosti. Ta preobrat je moja generacija doživljala predvsem kot odgovor na takrat tudi pri nas že uveljavljeni superrealizem, vendar se danes zdi, da ga je ta smer sicer morda spodbudila, ključne pobude pa so prihajale od drugod. Na to še zlasti kaže interpretacija motiva, ki je v našem sodobnem likovnem okolju postal in ostal najočitnejša umetnikova posebnost, lobanje, ki pa jo avtor sam raje označuje po latinsko, cranium. Takšno poimenovanje kaže na konceptualno abstrahiranje motiva, ki je očitno tudi v njegovi likovni interpretaciji.

Čeprav so odmevi tradicionalne zahodnoevropske interpretacije lobanje v smislu opozorila na vanitas, ničevost vsega človeškega, opazni tudi na Oblákovih variantah, pa na njih motiv deluje vsebinsko bistveno bolj nevtralno, hkrati pa je poudarjena njegova likovna problematika - ne nazadnje tudi zato, ker je namesto v običajno tihožitje postavljen v prostorsko izjemno skrbno konstruirano okolje; že kar hipnotično iluzionistični učinek tega pa pogosto stopnjuje tudi diamantni vzorec, kakršnega najbolje poznamo iz renesančne arhitekture.

Tako oblikovana nas Oblákova tihožitja z lobanjami torej bolj ko na severnjaške moralistične upodobitve spominjajo na tiste, v katerih so italijanski renesančni umetniki raziskovali magijo perspektive, zaradi skopega - čeprav ne tudi skromnega - kolorita morda še zlasti na intarzije, s katerimi so krasili studiole svojih naročnikov. Takšni prostori so bili namenjeni kontemplaciji in kontemplaciji so namenjena tudi Oblákova dela: na prvi pogled morda bolj opazno razglabljanju o človeku in o njegovi eksistenci, nič manj pa tudi razmišljanju o umetnosti in njenih zakonitostih.

Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook