Glavni trg 18 

4000 Kranj 

+386 4 202 57 16 

info@gpn.si 

Exhibitions and Events

PREV  103/119  NEXT  LIST


gpn
22.9.2006 - 15.11.2006

France Slana: Razstava del
Razstava akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada


VABILO


V počastitev 80-letnice akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada

Franceta Slane

Vas vljudno vabimo

na odprtje razstav:

21. septembra 2006v Galerijo Zavarovalnice Triglav, d.d., OE Kranj, Bleiweisova cesta 20, ob 18. uri,

in22. septembra 2006v Galerijo Elektra, Elektro Gorenjska, Ul. Mirka Vadnova 3/a, ob 17. uri,ter v Galerijo Mestne občine Kranj, Slovenski trg 1/I, ob 18.30.

Ob 19.30 bodo v starem mestnem jedru slovesno odprte še razstave vGaleriji Prešernovih nagrajencev, Galeriji Mestne hiše in Galeriji Prešernove hiše v Kranju.

Svečani dogodki se bodo ob vodnjaku na Glavnem trgu nadaljevali v večer jazz glasbe s Primožem Grašičem in Boškom Petrovićem.Prireditve bo povezoval dramski igralec Pavle Ravnohrib.

France Slana, svojeglavi otrok, ki se noče postarati.


Ko je bil Pablo Picasso že zelo v letih, tako kot danes France Slana, je dejal: »Bil sem še otrok, ko me je oče najprej sam klasično izobraževal, potem pa me je poslal v klasično šolo. A sem se tega osvobodil, še predensem odrasel. Dotaknile so se me druge šole, post-impresionizem in simbolizem, potem pa sem prekinil z vsemi tokovi in tradicijami in začel slikati po svoje ter ustvarjati svoj stil. Danes, ko mi je čez osemdeset let, bi rad risal in slikal kot otrok.« Hotel je reči povsem svobodno, brez podrejanja in predsodkov, kakor otrok, kadar se sam igra.

Francetu Slani si tega ni treba želeti, saj ni nikoli prenehal slikati kot otrok: za svoje veselje. Veselje, ko pod svinčnikom nastajajo oblike, veselje in užitek, ko oči ožarijo barve. Vendar je moral tudi on spoznati in preživeti akademsko šolanje, a se ga je kmalu otresel in ni več sledil pravilom, pač pa samo svojemu instinktu in užitku.

Ali je zaradi tega naivni slikar? Nikakor, kajti prav vse, razen neke posebne odkritosti in notranjega poštenja, ga razlikuje od naivcev. Naivni slikarji si za svoje področje izbirajo predvsem sanje, medtem ko Slana izbira resničnost, ki ni niti idealizirana niti simbolična. V njegovem slikarstvu ni nerodnih potez, ravno nasprotno, njegova tehnika je izdelana in njegova spretnost obogatena z njemu lastnimi postopki. Razlika je tudi v tem, da so naivci hkrati pripovedovalci in slikarji, medtem ko Slana pripoveduje samo samemu sebi in ne slika, da bi reproduciral, ampak ustvarja dialog z vsem, kar slika rad: ženska telesa z oblinami, ki jih njegov čopic ljubkuje … eroticno? In kaj zato? Povsem naravno. Pa tudi rože, živali ali ruševine, nasedle barke, tragične krajine ali modrozelene marine, kot da bi bila zanj lepota povsod, tako v življenju kot v smrti.

In kadar Slana ustvarja dela, ki jih navadno imenujemo abstraktna, ne prekine s svojimi figurativnimi slikami, pač pa se zdi, da med njimi obstaja nekakšna sorodstvena povezava. Tisti, ki še vedno niso razumeli, da se Slana ne meni za to, kar kritiki, ljubitelji ali kdorkoli drug mislijo o njegovem delu, mu ta eklekticizem včasih očitajo. Poizkusite ošteti otroka, ki z obema nogama skače po lužah, da bi iz njih priklical mavrico. Kakor Slana vam bo odgovoril s prešernim smehom.

Noël Favreliere

FIGURALIKA


Figuralika je v opusu Franceta Slane področje, ki se sicer navezuje na njegove krajine ter slike z živalskimi in rastlinskimi motivi, obenem pa predstavlja poseben ikonografski sklop. Slanov opus se velikokrat opredeljuje kot umetnost, ki je izrazito vezana na domače okolje, na prepoznavne motive slovenske krajine in ljudsko umetnost. V figuraliki pa se umetnik loteva univerzalnejšh motivov in tem likovne umetnosti, od upodobitev množice do že kar arhetipskih podob Don Kihota in klovnov, intimnih interierjev in podob otrok, čutnih ženskih aktov, žanrskih risb živahnih džez ansamblov.

Don Kihot, romantični junak v prepoznavni renesančni vojaški opravi na svojem starem konju, se pojavlja v več različnih oblikah in velikostih: kot doprsna upodobitev, kot jezdec na horizontu ali pa je prepoznaven tudi v različnih izpeljankah: kot konjenica, ki s sulicami v zrak hiti v boj proti neznanemu sovražniku, kot simbolna maškarada - sprevod s konji in maskami ali celo kot upodobitev zgrbljenega starega konja brez jezdeca. Ta komični, a obenem tragični lik, ki simbolizira brezploden boj za ohranitev starih vrednot proti nevidnemu sovražniku, nepremagljivemu času, ki sproti pometa z ostanki preteklih misli in dejanj, lahko razumemo kot bolj osebno in personificirano upodobitev teme minevanja in propadanja, ki je tako pogosta v Slanovih krajinah z motivi zapuščenih mlinov in propadajočih bark. Obenem je to tudi slika osebne drže umetnika v nenehnem konfliktu ne le s časom, s tistim in tistimi, ki jih prinaša na pot, ampak tudi s samim seboj in s svojim slikarskim platnom.

Sorodno tematiko lahko pri Slani srečamo tudi v motivu klovna. S kričečo šminko pobarvan obraz človeka, ki s svojim nastopom in umetnostjo zabava občinstvo v soju odrskih luči cirkuške dvorane, je tudi tragikomičen lik, ki je bil v zgodovini likovne umetnosti že večkrat povezan z vlogo umetnika v družbi, sprejemanjem njega in njegove umetnosti.

Motiv množice je tudi pogost motiv v umetnosti Franceta Slane, največkrat gre za le shematično podane večje skupine figur, povsem zlitih s krajino, ali kot slika "praznika", pisane množice različnih ljudi sredi velikega mestnega trga. Obakrat gre za upodobitev človeštva kot skupine, in ne človeka kot posameznika, skupen pa je tudi oddaljen, odtujen pogled, ki je dosežen ne le s fizično oddaljenostjo od dogajanja, ampak je poudarjen tudi z nekoliko dvignjenim horizontom opazovalca, ki tako nekje od zgoraj opazuje dogajanje, katerega (hote ali nehote) ni deležen. Oddaljenost od dogodka opazovalca (slikarja) postavlja v položaj, v katerem sicer ni deležen radosti dogodka, ima pa zato širši vpogled v dogajanje in se s tem pravzaprav postavlja v pozicijo ustvarjalca, vzvišenega nad ljudskim vrvežem. Značilen je tudi podolgovat format, ki izrazito poudari motiv horizonta in s tem ujetost človeštva med nebo in zemljo, brez možnosti za vpogled v eno ali drugo.

Če je melanholija in minevanje del Slanovega slikarstva, lahko tako kot v njegovih podobah petelina tudi v figuraliki začutimo drugo plat, tisto, ki se odpira življenju in srka iz njega. Ženski akt, kot eden od ikonografskih motivov, ki predstavljajo stalnico v njegovem opusu, je pri Francetu Slani vedno izrazito čuten, navzoč z vso svojo telesnostjo. Slikarja zanima žensko telo kot simbol, kot večna podoba življenja in bivanja. Še bolj je to očitno pri podobah kopalk, ki so tudi eden od klasičnih motivov v likovni umetnosti. Kopalke na obali so še ena simbolna podoba, slika raja, ki je kljub navidezni bližini nedosegljiv, tako za umetnika kot za gledalca. Občutek oddaljenosti in nedosegljivosti je še poudarjen v podobi z ženskimi akti med ostanki antičnih skulptur, ki ključno povezuje motiv akta s Slanovimi podobami propadajočih ostankov človeškega bivanja in delovanja in nam govori o tem, da umetnik vseskozi vidi svet kot celoto, v kateri so preteklo, sedanje in prihodnje le različni konci iste niti.

Zanimive in posebne so v opusu Franceta Slane risbe džez glasbenikov, ki so začele nastajati konec 50-tih let v Parizu, kjer je bil na študijskem bivanju. Ni čudno, da je svojo mojstrstvo v tehniki risbe pokazal prav s to motiviko, saj je velik ljubitelj glasbe, posebej džeza. Podobe predvsem odlično podajajo ozračje dogajanja, z bistvenim elementom - glasbo, katere vibrajoče ritme lahko začutimo skozi nemir črt, pikic in potez, ki se zgubljajo kot ritmično pojemajoči zvoki.

Kljub temu, da se France Slana figuralike loteva v vseh zanj značilnih tehnikah (akvarel, olje, risbe), pa v okviru te tematike nikoli ni veliko eksperimentiral v iskanju novih slikarskih poti in izrazov. Figura se pri njem pojavlja v vseh obdobjih njegovega ustvarjanja enako intenzivno, vedno kot izrazito simbolna podoba, človek pa je v njegovem slikarstvu tudi sicer vedno navzoč, če že ne kot fizična podoba, pa kot skupek ostalin, ki simbolno pričajo o njegovi nekdanji navzočnosti.

Tina Jazbec

KRAJINA


Izraz uporabljam v najširšem možnem smislu - drugače ga v primeru Franceta Slane tudi ni mogoče, saj njegov opus zajema vse od "čiste" krajine do vedute ter marine in končno do podskupin, kakršna je npr. zimska krajina. Poleg tega se krajinska tematika v njegovih delih vedno znova prepleta z drugimi (npr. veduta z žanrom, marina z najrazličnejšimi simboličnimi poudarki in tako naprej), vse do stopnje, na kateri je marsikatero delo nemogoče uvrstiti v eno samo ikonografsko kategorijo. Nekaj podobnega velja tudi za likovne poudarke. Za Slano je značilno, da isti motiv interpretira na najrazličnejše načine in da se tudi ti, podobno kakor vsebinski poudarki, nemalokrat prepletajo na enem samem delu.

Vse to je posledica ene ključnih značilnosti umetnikovega ustvarjanja: Slana se z določeno motiviko ukvarja, dokler nima občutka, da jo je - vsebinsko in/ali likovno - izčrpal, nakar jo odloži in se k njej vrne šele ko mu budi nove ideje. Nekatere od motivov, npr. marine (te so umetniku še posebej drage zaradi spominov na srečno otroštvo v Splitu), lahko zato srečujemo v vseh desetletjih slikarjevega ustvarjanja; drugi so omejeni na - relativno - krajša obdobja, tudi takšne motive pa praviloma prekinja in spreminja in se zato bistveno razlikujejo od "ciklov", kakršne srečujemo v opusih drugih umetnikov.

Zanimivo je, da je ob vsem tem umetnikovemu razvoju (in s tem tudi razvoju njegove krajine) še najbolj preprosto slediti po zaporedju tehnik, ki so v določenem obdobju prevladale v njegovem opusu. Prvi pomembni - in po svoje najpomembnejši - ustvarjalec, ki ga je Slana srečal na svoji umetniški poti, je bil Hinko Smrekar, najpomembnejši kot risar, in nedvomno je to eden bistvenih razlogov, zaradi katerih je risba vse do danes ostala tisti likovni element, ki daje osnovni ritem vsem njegovim delom. Zanimivo pa je, da Slana (z izjemo nekaj zelo zgodnjih, v glavnem še predvojnih del) ni prevzel slikovitega Smrekarjevega principa, ampak je nanj očitno naredil precej večji vtis "socialnokritični" tip risbe. Ta je temeljil predvsem na nemški Novi stvarnosti in ga je že pred drugo svetovno vojno v Jugoslaviji uveljavil Krsto Hegedušić, po vojni pa ga je vneto gojila tudi prva generacija študentov ljubljanske akademije, v katero je seveda spadal tudi Slana. Pozneje, v petdesetih letih, je za ta tip risbe značilne močne in odločno potegnjene konture počasi zamenjal precej bolj krhek, "intimistični" način risanja; tako je npr. oblikovana skupina risb, ki so leta 1960 nastale v Aleksandriji in v katerih je umetnika - značilno - veliko bolj ko mesto zanimalo dogajanje v njegovem pristanišču.

Še nekoliko pozneje je umetnikova risba predvsem pod vplivom sodobnega informela postajala vedno bolj svobodna in ekspresivna, vse do docela avtonomne, likovno dokončno sintetizirane stopnje. Ta proces je mogoče najbolje opazovati ob delih, ki jih je Slana ustvaril v Skopju, ki ga je leta 1963 porušil potres in kamor ga je revija Naši razgledi poslala, da bi upodobil njegove posledice. Prve risbe iz te skupine še vedno učinkujejo intimistično, v naslednjih študijah (pri teh ne gre več samo za risbo, ampak je tehnika mešana, praviloma kombinacija risbe in akvarela) pa je umetnik od "impresionističnih" zaznamkov ("impresionističnih" po osnovnem konceptu in ne po likovni interpretaciji) počasi prešel k vedno bolj ekspresivno sintetizirani interpretaciji, vse do stopnje, na kateri so zdaj že docela abstrahirane variante prerasle v široke panorame, po kateri so posejani ostanki človeške civilizacije, v posplošene postapokaliptične krajine.

Takšna dela, ki predstavljajo eno najpomembnejših Slanovih tém, so seveda velikokrat nastajala leta ali desetletja po potresu (ob čemer, mimogrede, tudi ni odveč omeniti, da si je pomensko enako pokrajino umetnik ustvaril tudi okoli svoje dolenjske hiše); za Slano pa je značilno, da njihovega izhodišča ni predstavljalo samo razrušeno mesto, temveč tudi od ljudi uničena pokrajina, zlasti obmorska. Simboliko takšnih del poudarja tudi eden značilnih umetnikovih motivov, zapuščena in propadajoča ribiška barka, ki jo praviloma spremlja "tihožitje" drugih ostankov, raztresenih po obali. Takšne upodobitve so likovno znova bolj ali manj sintetizirane, vse po vrsti pa zaznamuje globoko melanholično razpoloženje, kakršno praviloma zaznamuje še enega od ključnih umetnikovih motivov, razpadajoči mlin.

Vse to da morda misliti, da je Slanova umetnost - ali vsaj njegova krajina - zgolj melanholična, vendar bi bila tudi takšna ocena prehitra. Ob njegove upodobitve "pozabljenih" mlinov je mogoče postaviti delujoče, ob slike opustošenih gozdov druge, na katerih že kar užitkarsko kopiči oblike in barve, ki mu jih ponuja cvetoče drevje, in celo s smetmi nastlana obala se na njegovih platnih utegne spremeniti v surrealistično hudomušen svet nenavadnih vsebinskih in še zlasti likovnih asociacij. Skratka: o Slanovi krajini je mogoče povedati marsikaj, le kot enoplastno je nikakor ni mogoče označiti.

Lev Menaše

CVETLIČNA TIHOŽITJA


Pogledi in oznake, ki se želijo približati slikarstvu Franceta Slane po formalni in vsebinski plati, si marsikdaj nasprotujejo, kar nas glede na raznolikost motivov in možnosti njihovih slikarskih interpretacij ne bi smelo presenetiti. Lahko bi dejali, da je pri izboru slikarske téme za Franceta Slano najpomembnejše osebno doživetje, medtem ko je uporabljena slikarska izdelava odvisna od trenutnega avtorjevega razpoloženja.

Morda bi veljalo v široki motivni paleti Franceta Slane označiti cvetlična tihožitja za ikonografsko oziroma zlasti za likovno-formalno témo, v kateri je zajet najširši razpon slikarskih in risarskih postopkov, ki jih v mojstrski maniri uporablja likovnik in na katere se navezuje tudi dobršen del njegovih aktualnih ustvarjalnih presežkov. Ob tem je treba poudariti, da ima geneza likovnega rokopisa Franceta Slane trdno notranjo logiko in se navezuje na celotno slikarjevo motivno paleto (krajine, vedute, marine, podstrešja, mlini, kozolci, portreti, figure, akti, mačke, ribe, konji, petelini, Don Kihot, žanr, glasbeniki …).

Ena izmed stalnic Slanovega slikarskega odzivanja na okolje, naravo ter obujanja spominov na potovanja, vsakdanje dogodke in preteklost je temeljito obvladovanje risbe. Ne nazadnje sta bila med njegovimi učitelji osrednja predstavnika domače risbe oziroma ilustracije prve polovice preteklega stoletja, Hinko Smrekar in Nikolaj Pirnat. Pomen risbe mu je morda prvi odkril Smrekar, pri katerem je Slana med vojno začel obiskovati likovni tečaj, razvijal jo je v partizanih, kot predstavnika prve generacije študentov na ljubljanski likovni akademiji ga je poleg Gabrijela Stupice, enega izmed velikih interpretov tihožitja v slovenskem slikarstvu, poučeval tudi Nikolaj Pirnat, zlasti intenzivno pa se je Slana posvečal risbi v poakademijskih letih, ko se je uveljavil kot ilustrator.

Naklonjenost do risbe ohranja Slana tudi pri akvarelnem in oljnem slikarstvu. V akvarele, ki so pogosto kombinirani s črnim tušem, vpleta risarske elemente in pušča barvi, da se vpije v vpraskane raze, rastre in strukture … Kot osrednji mojster kombinirane tehnike akvarela v sodobnem slovenskem slikarstvu dosega raznovrstne likovne učinke z nanašanjem akvarelnega pigmenta na poprej obdelano površino papirja; barvo spira, briše, suši, škropi, ponovno poslikava in doslikava, akvarelne nanose dopolnjuje z risarskimi posegi.

Nič manj slikovito in harmonično niso urejena njegova platna, ki so prav tako nastala v mešani tehniki. Slana je virtuozni mojster udejanjanja dinamičnega in homogenega sožitja niza likovnih posegov: različno oblikovani in debeli nanosi barve, spretna poteza čopiča, bežeča linija, nasičena barvna ploskev se zgostijo v ubrano celoto. Pri tem se neredko srečujemo s kompozicijskimi ritmi, kaskadami, barvnimi akcenti, akordi in orkestracijami, vibriranjem, melodičnostjo linije - kot da bi slikar s svojimi podobami želel slediti svojevrstni likovni melodiji. Vzporednice med slikarskimi in glasbenimi kompozicijami lahko podkrepimo tudi s podatkom, da je France Slana spoštljiv in občutljiv poslušalec glasbe in da ga je zlasti pritegnil jazz, ki glasbenikom omogoča improvizacije.

Likovno sintezo in prav tako skladje med likovnim in literarnim je mogoče doseči šele po zaslugi temeljitega in raznovrstnega preizkušanja in izpopolnjevanja likovnih postopkov. France Slana spada med slikarje, za katere bi lahko uporabili misel latinskega pisatelja Plinija starejšega o grškem slikarju Apelu: "Nulla dies sine linea" (lat. noben dan brez črte). Ustvarjalno zadovoljstvo je mogoče poiskati v discipliniranem, nepretrganem in intenzivnem delu, ki naposled ponudi užitek v nastalih podobah, barvnih harmonijah, svežini kompozicij …

Ker so nekateri izmed šopkov nastali v premorih med upodabljanjem drugih motivov (after hours), se srečamo s pravcatim uživaškim načinom slikanja. Slana si pri šopkih, ki jih uvrščamo v širši sklop tihožitij, praviloma izbira povzemajoč slikarski prijem. Baročni šopek, šopek posušenega ali svežega cvetja, šopek v vazi, posamezni cvet, čarobni vrt, cvetlični vrtiček, ki nas spominja na poslikano stranico kmečke skrinje, se spreminjajo v impresijo, asociacijo, v spomin na šopek. Motiv postane podlaga za študij součinkovanja intenzivnih in kontrastnih barvnih kombinacij, koprenasto nežnih in zadržanih likovnih skladij, barva pridobi vlogo izrazne prvine ... "Pravzaprav so 'suhi šopki' le pogojno ime za abstraktno urejenost tonskih lis in črt. Včasih povzamejo strukturo razpadajočega zidu revnih bivališč, drugič vzkipe v pastozni barvi kakor zamolkel emajl ali nabreknejo v čisti belini kot sončen, a ranjen sad, dokler se nazadnje ne razpletejo v žalostinko tenkega tkiva, podobnega lasem, ki razpadajo v svetel prah." (Emilijan Cevc, "Slikarska balada Franceta Slane", France Slana, Ljubljana 1981, str. 8) Proces redukcije naturalističnih elementov slikarja lahko pripelje skorajda do abstrakcije: z enim zamahom roke položi slikar v barvno polje krožno barvno liso in z njo zaobjame silhueto šopka.

Zaradi pozornosti do cvetličnih tihožitij in prenašanja nekaterih postopkov, ki jih je France Slana odkril med slikanjem šopkov v drugo motiviko, ga je Nöel Fevreliere opredelil za "slikarja šopkov". "Dogaja se mi celo, da se sprašujem, ali nisi morda zmeraj slikal samo šopkov, celo pri slikanju svojih petelinov, ki so šopki perja, aktov, ki so šopki razcvetelega mesa, klovnov, ki so šopki obrazov, tihožitij, ki so preminuli šopki minljivega …/ Kaj pa šopek sploh je? Nič drugega kot nekaj, kar izbereš, ker imaš to pač rad, in držiš v roki ali celo v obeh, da lahko nekomu ponudiš v dar." (N. Fevreliere, "Pismo prijatelju (Aigrefeuille, 9. marca 1998)", po: France Slana, Maribor 2000, str. 17-18)

France Slana je postopke oblikovanja likovnega polja, ki so sprva (v obdobjih barvne zadržanosti) posredno temeljili v barvnem realizmu, poetičnem realizmu in intimizmu, navezal na nekatere principe informela oziroma abstraktnega slikarstva nasploh, posegal je po redukciji in stilizaciji motivnih prvin. Odgovor na vprašanje, ali je načrtno želel prestopiti meje abstraktnega slikarstva, ki se nam lahko porodi ob nekaterih šopkih, je manj pomemben od dejstva, da njegov način podajanja motivike nikoli ni dosledno realističen, čeprav so ga kot enega najbolj popularnih sodobnih slikarjev pogosto označevali za realista. "Realističen" značaj ima slikarjev posluh za iskanje motivnih spodbud v senzacijah sveta, v njegovih radostih in minevanju, ki pa ga France Slana pogosto navezuje na simbolno pomenljivost.

Pogorišča, zapuščeni mlini, kašče, kozolci, podstrešja, razbiti čolni, apokaliptična obrežja z naplavinami, mrtvimi ribami, opuščene krajine, stara mesta in hiše so elegične priče, sledovi in metafore minljivosti. Na minevanje nas včasih lahko opozarja tudi motiv tihožitja, tj. upodobitve "mrtvih" oziroma negibnih stvari (ang. the still life, fr. la nature morte, nem. das Stilleben …). Vendar nam Slanova tihožitja, celo tista, ki so naslikana v zamolklih in temnih barvnih shemah, praviloma prinašajo optimističen, vitalen, življenjsko radosten pogled na svet in bivanje.

Damir Globočnik

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook