Letošnja razstava ni samo nadaljevanje prejšnjih prireditev te vrste, marveč so imeli pripravljalci v mislih njen posebni namen, da naj bi bila prirejena kot uvod v stalno zbirko slikarske in kiparske umetnosti našega časa na Gorenjskem.

Zaradi tega so skušali na vsak način najti tista dela, ki so nastala v letih, ko so bili avtorji nagrajeni s Prešernovimi nagradami in nagradami Prešernovega sklada. Po tej poti prihaja Kranj do vrste pomembnih del avtorjev, ki so bili rojeni ali so delali tudi zunaj gorenjskega ozemlja. Na ta način se tudi v pripravljeni novi inštituciji kažejo nasledki vloge, ki jo je gorenjska prestolnica odigrala pri organizaciji razstav in zbiranju gradiva ter shranjevanju s Prešernovim imenom nagrajenih del.

Ob tem je treba povedati tudi, da je vsa zadnja leta zorela misel o taki zbirki, ki pa more seveda zajeti tudi druge avtorje, razstavljalce v Kranju. Gre za specifičen način ustanavljanja galerijske inštitucije in zbirke, ki ga ni mogoče primerjati z nastajanjem galerijske zbirke v nobenem drugem mestu na Slovenskem. Tako bo Kranj kot zadnje pokrajinsko glavno mesto končno ujel sorodne organizacije na Slovenskem ter se priključil razporejeni mreži podobnih inštitucij na naših tleh. Vloga tega galerijskega zavoda pa ne bo namenjena le Gorenjski, marveč bo njegovo aktivnost čutiti tudi onkraj se-verne državne meje.

Pomen galerije je med drugim tudi v tem, da pričuje o identiteti naše umetnosti in hkrati postavlja merila kvalitete. Zadnje lahko opravlja prav zato, ker so v njej zbrani tudi najvidnejši umetniki, nagrajeni s Prešernovimi nagradami. Postavitev zasnovane galerije bo pika na i označevanju Kranja kot Prešernovega mesta.
In tako bomo na razstavi srečali 38 »starih« znancev, med katerimi so nekateri že pokojni, drugi pa še sorazmerno mladi. Nova galerija bo vsekakor dragoceno jedro za zbiranje, razstavljanje, preučevanje in popularizacijo likovne kulture na Gorenjskem.

Kolikor vem, bodo ohranjene tudi spremne prireditve ob razstavi, zlasti ustrezen katalog. Vse drugo pa bo treba še pametno načrtovati in izpeljati, saj stalna galerija ni enkratna tvorba, marveč živo bitje, ki mu je treba neprestano dovajati nove življenjske sokove in ga nenehno predstavljati zainteresirani publiki.

Ob razstavi
Likovni umetniki za Prešernovo mesto, novembra 2000
dr. Nace Šumi