Gorenjski muzej od začetka osemdesetih let načrtno predstavlja dela Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada na vsakoletnih februarskih razstavah v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, leta 1996 – ob petdesetletnici podeljevanja Prešernovih nagrad, pa je muzej v sodelovanju z Upravnim odborom Prešernovega sklada izdal obsežno publikacijo, v kateri so zbrani prejemniki nagrad v obdobju med leti 1947 in 1996. Ko je Mestna občina Kranj leta 1995 pričela prirejati prodajne razstave »Likovni umetniki za Prešernovo mesto«, je Kranj znova pritegnil pozornost kulturne javnosti in tudi mnogih likovnikov, Prešernovih nagrajencev. 

Omenjene razstave je pobudila želja Mestne občine Kranj in Gorenjskega muzeja, da bi si Kranj tudi na likovnem področju zaslužil naziv Prešernovega mesta. Tudi zato nas je ob pripravi tokratne, precej velikopotezno zasnovane razstave navdajalo tiho upanje, da bi kvalitetna likovna zbirka del Prešernovih nagrajencev, v kateri so tudi umetnine, ki so se že zdavnaj zapisale v slovensko kulturno zavest, nekoč našla svoje stalno mesto prav v Kranju.

Kljub temu da v Kranju organizirana razstavna dejavnost neprekinjeno poteka od sredine petdesetih let, mesto nima zbirke moderne umetnosti, ki bi bila na ogled javnosti. Morda je prav pridobitev domicila za stalno reprezentančno zbirko Prešernovih nagrajencev tista priložnost, ki je nikakor ne velja izpustiti iz rok. Razstava, prirejena ob 200-letnici Prešernovega rojstva, bi zato lahko predstavljala tudi iztočnico za nadaljnje zbiranje del Prešernovih nagrajencev ter iskanje primernih razstavnih prostorov v starem mestnem jedru, kjer bo v prihodnjih letih z novo umetostnozgodovinsko in likovno-galerijsko vsebino zaživela prenovljena Layerjeva hiša. Zbirki Prešernovih nagrajencev bi morali pridružiti tudi zbiranje dokumentacije o njihovem ustvarjanju, njihove umetniške opuse pa redno predstavljati na samostojnih in retrospektivnih razstavah.

Nekaj besed velja nameniti tudi konceptu bodoče zbirke, njeni sestavi in njeni namembnosti. Izbor v njej zastopanih avtorjev so začrtali kriteriji strokovnih komisij za likovno umetnost, ki so se z leti precej spreminjali, in vrsta drugih okoliščin, zato bi bilo preveč poenostavljeno v zbirki gledati povsem verodostojen presek in vrh slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Ne moremo se izogniti tudi neizprosnemu dejstvu, da nagrade neredko zamujajo in pogosteje pridejo v roke avtorjev, ki ubirajo že uhojena pota, kot tistim, ki so naklonjeni novostim in eksperimentu.

Med nagrajenci prevladujejo slikarji, kiparji in grafiki, redkeje so zastopani ilustratorji in fotografi. Kljub temu da je med njimi nekaj umetnikov, ki so se uveljavili že na začetku stoletja, v zbirki nikakor ne bi mogli iskati vpogleda v celoten razvoj sodobne umetnosti na Slovenskem. Ob tem velja poudariti, da to v enaki meri velja tudi za vse druge likovne zbirke, ki so odprte za javnost ali pa so shranjene v galerijskih in muzejskih depojih. 

Nastanek zbirk namreč pogojujejo okus in zanimanje njihovih varuhov, finančne in druge zmogljivosti. Med Prešernovimi nagrajenci tako na primer pogrešamo impresioniste, Franceta Kralja itd. Skorajda v celoti so zastopani člani Kluba neodvisnih, ki je bil ustanovljen leta 1937. To pa je tudi spodnja časovna meja, od katere dalje lahko v izboru del Prešernovih nagrajencev dokaj podrobno sledimo premenam v slogih in zanimanjih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Na nek način bi v izboru avtorjev in nagrajenih del lahko videli predstavitev tendenc, ki so se uveljavile v naši povojni likovni umetnosti. Nagrade namreč spremljajo likovno življenje in ga tudi sooblikujejo. Podrobna študija podeljenih nagrad in njihovih utemeljitev bi vsekakor pojasnila, kako se je umetnost odzivala času in kako se je družba odzivala na umetnost, skratka, na kakšen način je likovna umetnost organsko vpeta v svet naše polpreteklosti in sedanjosti.

Kljub nekaterim pomanjkljivostim, kajti nekatera dela žal niso več dostopna javnosti, smo na naši razstavi soočeni s pravcato antologijo slovenske likovne umetnosti v razponu od klasične štafelajne slike in kipa do kiparskih instalacij in novih medijev, fotografije in videa. Večina avtorjev je zastopanih z dovolj reprezentančnimi deli, ki izvirajo iz javnih in zasebnih zbirk, nekaj del je v preteklih letih pridobila kranjska občina, še več jih je uvrščenih v stalno zbirko Gorenjskega muzeja. Čeprav so bili nekateri avtorji nagrajeni večkrat, so na razstavi zastopani z enim delom.

Zbrati likovna dela več kot stotih ustvarjalcev – Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, in jih predstaviti na razstavi, vsekakor predstavlja nemajhen podvig, ki ga ne bi bilo mogoče uresničiti brez ljubeznive naklonjenosti vrste galerijskih in muzejskih ustanov, privatnih lastnikov umetnin in samih likovnikov. Vsem naj velja zahvala za nesebično pomoč pri pripravi razstave.

Ob razstavi
Likovni umetniki za Prešernovo mesto, november 2000
Damir Globočnik